Sami sebi največkrat prekrižamo pot
Končno sem se “zbudila” in dobila nazaj navdih za pisanje. Malce čuden uvod, kajne? Je pa kratek in jedrnat zato, da hitro začnem z današnjo temo.
Včeraj smo imeli maturantski ples. Svečan dogodek za maturantke in maturante, za katerega se vsi uredijo in imajo (vsaj ženske) celodnevne priprave. Pošteno, saj je to nekakšen mejnik ali pa budnica, da se bliža matura in da bo od tega trenutka naprej do konca šolskega leta le še ena velika borba za preživetje in stiska s časom ob taki količini snovi, ki se jo moramo naučiti.
Tudi zame je bil večer nekaj posebnega... AMPAK! Enostavno sta mi večer pokvarila moje razmišljanje in kompliciranje. Cel večer sem govorila kako si nisem všeč, da sem od sebe pričakovala več in da sem si grda. Vsi tej nepotrebni komentarji so iz mene leteli kljub vsem pohvalam. Kaj pa je sploh “fora”, da sem se odločila, da to delim tukaj? Ker se mi zdi, da nisem edina, ki je tako razmišljala v tistem momentu. Iz te izkušnje bi izpostavila 2 stvari. Prva je ta, da sem vedno jaz tista, ki piše in govori kako mora biti človek samozavesten in stati ponosno ter biti ponosen na to, kar je... Po drugi strani pa sem jaz prav tako najbolj zakomplicirana oseba, kar jih je. In sem se danes vprašala: “Iza, zakaj spodbujaš druge, naj bodo samozavestni in jim pomagaš, ko pa ti ne živiš tega popolnoma?”. Vem in razumem, da ne more biti človek 24 ur na teden čez celo leto predan in skoncentriran. Vsakemu se zgodi, da se “izgubi” in da zapelje s svoje poti in za sekundo podvomi vase. To je povsem normalno. Ampak, ali ni malce hecno, kako je vedno lažje pomagati in svetovati drugim z res dobrimi nasveti, sama pa svojih nasvetov ne prenesem v svoje življenje? Mislim, da nisem edina takšna. Včasih je res dobro vpoštevati nasvete, ki jih sam daješ drugim, ker se lahko tudi sam od sebe naučiš največ v življenju. Ni vedno potrebno iti čez neko preizkušnjo, ki te prizadane in se potem iz tega nekaj naučiš; včasih je preprosto najbolje pobrskati po možganih in se spomniti: “Aha, takrat sem pa kolegici/kolegu takole svetoval, mogoče bo pa to kul.” in to dejansko upoštevati.
Druga stvar pa je ta, da ne glede na vse pohvale sem se še vedno počutila grdo. Kaj pa je tukaj moj “nauk”? Da na svoje razmišljanje najbolj vplivamo prav mi sami. Lahko kdo izrazi svoje mnenje in nas mogoče malce preusmeri s tem, ampak dokler ti sam ne spremeniš svojega načina razmišljanja se ne bo nič spremenilo. Za to pa je potrebna motivacija, disciplina in potrpežljivost.
Vsi smo ljudje, ustvarjeni in narejeni enako pa čeprav tako različno. Sami vplivate na svoje razmišljanje in počutje. Preden se odločite, da boste npr. slabe volje, 3x globoko vzdihnite in izdihnite ter se vprašajte: “Ali je sploh to potrebno?”. Ne dovolite si, da sami sebi prekrižate poti.
Včeraj smo imeli maturantski ples. Svečan dogodek za maturantke in maturante, za katerega se vsi uredijo in imajo (vsaj ženske) celodnevne priprave. Pošteno, saj je to nekakšen mejnik ali pa budnica, da se bliža matura in da bo od tega trenutka naprej do konca šolskega leta le še ena velika borba za preživetje in stiska s časom ob taki količini snovi, ki se jo moramo naučiti.
Tudi zame je bil večer nekaj posebnega... AMPAK! Enostavno sta mi večer pokvarila moje razmišljanje in kompliciranje. Cel večer sem govorila kako si nisem všeč, da sem od sebe pričakovala več in da sem si grda. Vsi tej nepotrebni komentarji so iz mene leteli kljub vsem pohvalam. Kaj pa je sploh “fora”, da sem se odločila, da to delim tukaj? Ker se mi zdi, da nisem edina, ki je tako razmišljala v tistem momentu. Iz te izkušnje bi izpostavila 2 stvari. Prva je ta, da sem vedno jaz tista, ki piše in govori kako mora biti človek samozavesten in stati ponosno ter biti ponosen na to, kar je... Po drugi strani pa sem jaz prav tako najbolj zakomplicirana oseba, kar jih je. In sem se danes vprašala: “Iza, zakaj spodbujaš druge, naj bodo samozavestni in jim pomagaš, ko pa ti ne živiš tega popolnoma?”. Vem in razumem, da ne more biti človek 24 ur na teden čez celo leto predan in skoncentriran. Vsakemu se zgodi, da se “izgubi” in da zapelje s svoje poti in za sekundo podvomi vase. To je povsem normalno. Ampak, ali ni malce hecno, kako je vedno lažje pomagati in svetovati drugim z res dobrimi nasveti, sama pa svojih nasvetov ne prenesem v svoje življenje? Mislim, da nisem edina takšna. Včasih je res dobro vpoštevati nasvete, ki jih sam daješ drugim, ker se lahko tudi sam od sebe naučiš največ v življenju. Ni vedno potrebno iti čez neko preizkušnjo, ki te prizadane in se potem iz tega nekaj naučiš; včasih je preprosto najbolje pobrskati po možganih in se spomniti: “Aha, takrat sem pa kolegici/kolegu takole svetoval, mogoče bo pa to kul.” in to dejansko upoštevati.
Druga stvar pa je ta, da ne glede na vse pohvale sem se še vedno počutila grdo. Kaj pa je tukaj moj “nauk”? Da na svoje razmišljanje najbolj vplivamo prav mi sami. Lahko kdo izrazi svoje mnenje in nas mogoče malce preusmeri s tem, ampak dokler ti sam ne spremeniš svojega načina razmišljanja se ne bo nič spremenilo. Za to pa je potrebna motivacija, disciplina in potrpežljivost.
Vsi smo ljudje, ustvarjeni in narejeni enako pa čeprav tako različno. Sami vplivate na svoje razmišljanje in počutje. Preden se odločite, da boste npr. slabe volje, 3x globoko vzdihnite in izdihnite ter se vprašajte: “Ali je sploh to potrebno?”. Ne dovolite si, da sami sebi prekrižate poti.
Komentarji
Objavite komentar