Življenje z gluho osebo

Tale današnji blog je nekaj posebnega, tako kot ta oseba. Ta oseba je moj mlajši bratec, ki bo letos dopolnil 6 let. Pa bom na hitro povedala, kako se je njegova zgodba začela.

Vse se je začelo, ko so zdravniki potrdili, da slabo sliši. Takrat smo bili mnenja, da se bo to še popravilo, da se še razvija. Ampak se mu je sluh poslabšal. Slišal je zelo malo, skoraj nič, zato so zdravniki predlagali operacijo in slušni aparat, ki se imenuje polžkov vsadek. To je aparat, ki ga ima na enem ušesu. Brez njega ne sliši nič. Začetki z aparatom so bili zanj precej težki. Kako pa bi bilo vam, če bi kar nekega dne slišali vse? Precej glasno. Potreboval je veliko časa, da se je navadil na aparat. Zdaj zna to precej dobro izkoristiti. Ko se starejše sestre kregajo, vzame aparat z glave in uživa v tiši in je v svojem svetu.
Seveda pa se za tem skriva še veliko drugih stvari.
Ali bratec govori?
Govori malo, skoraj nič. Posamezne in osnovne besede, vendar ne zvenijo kot naše. Vsaj ne še zdaj. Veliko njegovih vrstnikov in prijateljev z polžkovim vsadkom govori normalno, tako kot vsi otroci. Tudi zanj je še čas, da začne govoriti.
Kako pa se potem sporazumevamo?
Bratec se uči znakovnega jezika v vrtcu, ki ga obiskuje v ZGNL (zavod za gluhe in naglušne Ljubljana). Znakovnega jezika se učimo vsi v družini. Bratec zna še največ, mi pa se trudimo, da ga dohajamo. Jaz znakovnega jezika poznam bolj malo, ampak se trudim in imam cilj, da se ga naučim v celoti.
Ljudje mislijo, da se je z gluhimi oz. naglušnimi težko sporazumevati. To ni res. Vsi smo ljudje, ki oddajamo določeno energijo, ki jo oni začutijo. Bratec točno ve kdaj sem žalostna in kdaj sem dobre volje. Imajo bolj razvit občutek za sočloveka. Tudi naše kretnje povejo veliko, čeprav niso njihov znakovni jezik, jih oni razumejo. Dobro razumejo tudi obrazno mimiko. Razvite imajo druge čute in lastnosti, ki jih mi ne razvijemo tako dobro. Če govorim za bratca: ima dober občutek za orientacijo, dobro opazuje, si zapomni veliko stvari. To kar me najbolj navdušuje pri njem je to, da je zelo pogumen. Če bo pes lajal nanj bo on še vedno tekel vanj in ga objel. Pes pa mu ne bo naredil prav nič. Ali pa to, ko se poleti “igra” s čebelami in ga niti ena ne piči. Zakaj? Živali čutijo strah, njega pa ni niti malo strah, nikoli. Nihče mu ni razložil oz. povedal za tiste “temne plati živali”. On pojma nima, da čebela lahko piči. Ne ve, da pes tudi ugrizne. On ima vsa živa bitja za svoje prijatelje.

Življenje z njim je zanimivo in drugačno. Je nasmejan in živahen fantek. Ceni to, kar ima in premaga vse ovire, ki se mu postavijo na poti. Res je, da ne sliši tako dobro kot mi, ampak je otrok, ki se zna znajti v življenju. Če je 5 let star, gluh otrok v trgovini zmožen sam naročiti krof, je lahko nam velik vzornik. V čem vzornik? V tem, da tudi če nam v življenju manjka neka stvar lahko dosežemo velike stvari.