Življenje, cvetoče polje
Po mojem mnenju je tole najbolj oseben blog, ki ga bom napisala. Povedala bom mojo zgodbo od začetka do konca. No ja, konca zgodbe, ki me je sestavila v to kar sem, ne pa konec zgodbe, ki jo pišem vsak dan. Brez cenzure. Pisanje tega bloga ni bilo lahko, vmes sem pretočila tudi kako solzo. To ni znak šibkosti, ampak je znak moči.
Vse skupaj se je začelo že kar zgodaj. Ko sem bila v osnovni šoli so navadno potekali sistematski pregledi. Saj veste, tisti pregledi, ki so pač obvezni, ko si še v fazi razvoja. Iskreno, nikoli nisem marala teh pregledov, ker sem vedno poslušala eno in isto zgodbo. Bila sem močnejša, težja od svojih vrstnikov. Nekako se kot mlajša tega nisem zavedala in mi je bilo vseeno, dokler ni prišlo do izkušnje, ki je ne bom nikoli v življenju pozabila. Ko sem bila stara 8 let so mojim staršem zdravniki predlagali zdravljenje debelosti v centru za zdravljenje bolezni otrok v Šentvidu pri Stični. Vse, kar bom napisala je moja osebna izkušnja in mnenje. Ne vem, ali se je od takrat kaj spremenilo ampak moje mnenje o tem centru je zelo slabo. Je pa veliko ljudi, ki naj bi izgubili kilograme v centru, vendar zaradi njihovih metod je vzdrževanje teže nemogoče...Ko sem prišla tja so takoj določili mojo stopnjo debelosti in katero dieto oz. številko obroka prejemam. Obroki so imeli številke 1-3 in bili so razdeljeni po kilogramih otroka in ne po tem, koliko telo potrebuje glede na gibanje, starost... Jaz, kot otrok v razvoju sem tam praktično stradala. Dodelili so mi dieto številka 1, se pravi, najmanjši obrok. Hrana ni bila zdrava, daleč od tega. Zdaj, ko se spoznam na prehrano, lahko rečem, da ni bila uravnotežena in ni vsebovala živil, ki bi jih morali zaužiti v posameznem obroku. Imeli smo tudi nekaj telovadbe, a nismo imeli možnosti, da bi "prosti čas" porabili za gibanje, niti nas niso motivirali v tej smeri, ampak so nas usmerjali le v zmanjšanje obrokov, kar je narobe. Obroke bi morali spraviti v neko ravnovesje, ne pa jih zmanjšati, ker je potrebno, da vsak zaužije toliko hrane in kalorij, kolikor jih potrebuje za normalno delovanje.
V končni fazi sem shujšala za 3 kilograme, a sem jih hitro dobila nazaj in še več.
Bila sem majhna, nisem razumela teh stvari, iskreno, tam me je bilo na smrt strah in sem komaj čakala, da pridem domov.
Od tukaj naprej se je zgodba le še stopnjevala.
Zgodba v centru se je čez 3 leta spet ponovila. Zdravniki so bili mnenja, da zdaj, ko sem bila starejša, da bom razumela zadeve in bo zdravljenje uspešno. Temu ni bilo tako. Mislim, da sem se ravno v teh letih najbolj upirala vsemu, kar so mi drugi govorili. Bila sem stara 11 let, mislim, da je to ravno obdobje pubertete. Vsaj pri meni je bilo precej uporniško. Tokrat so me v centru pustili 2 tedna. Najhujša 2 tedna v mojem življenju. Enako je bilo kot prej. Pisati sem morala dnevnik, vnašati vanj vse kar sem pojedla, popila, opravljati jutranjo vizito in pogovore z zdravniki. Tisti, ki me dobro poznate, veste, da imam nor strah pred iglami. No, tega sem pridobila tukaj, v tem centru. Veliko raziskav so delali in brez igle ne prideš da krvi, ki je potrebna za to. V teh dveh tednih sem izgubila 5 kilogramov, ampak sem jih spet dobila nazaj v naslednjih dveh tednih doma.
Od takrat naprej je bilo veliko stvari drugačnih. V osnovni šoli sem do konca 9. razreda prejemala negativne komentarje, žalitve na dnevni ravni. Te stvari me najprej niso prizadele, ker sem jih potlačila v sebi ali pa ignorirala, ampak s časoma se mi je vse skupaj vračalo. Imela sem občutek, kot da me lovi moja preteklost. Nekako se je vse skupaj vleklo do srednje šole. Na koncu prvega letnika je to privedlo do obiska psihologinje, ki mi je res pomagala. Kot sem zapisala že na instagramu, sta to boli najboljši 2 uri v mojem življenju. Odrešenje.
Od takrat naprej sem o življenju dobila drugačno mnenje. Prej brez volje, potem polna energije. Na kratko: začela sem se ukvarjati z zdravo prehrano, iskati načine gibanja, ki bi meni najbolj ustrezali... V življenje sem spuščala le tiste ljudi, ki so name uplivali pozitivno in izločila tiste negativne. Bila sem sama sebi največji podpornik. In tudi upešno izgubila nekaj kilogramov. Dovolj, da sem zdaj zadovoljna s svojo postavo in srečna v svojem zdravem telesu. Ne rečem, da je bil tisti pogovor s psihologinjo ključen, ker sem morala sama pri sebi razčistiti veliko stvari, ampak mi pa je pomagalo, da sem nekomu zaupala in se odrešila negativnih stvari, ki so me težile.
Zaradi vseh teh izkušenj in še več sem ta oseba, kot jo vidite, berete danes. Bilo je težko, a če zaupaš sam sebi in veš, da zmoreš, lahko dosežeš vse, kar si zastaviš. Življenje JE cvetoče polje, vendar so pod cvetlicami kamni, ob katere se spotaknemo. Nič hudega. Ko se to zgodi, poskrbi, da se hitro pobereš in tečeš naprej, ter se prepustiš toku življenja.
Vse skupaj se je začelo že kar zgodaj. Ko sem bila v osnovni šoli so navadno potekali sistematski pregledi. Saj veste, tisti pregledi, ki so pač obvezni, ko si še v fazi razvoja. Iskreno, nikoli nisem marala teh pregledov, ker sem vedno poslušala eno in isto zgodbo. Bila sem močnejša, težja od svojih vrstnikov. Nekako se kot mlajša tega nisem zavedala in mi je bilo vseeno, dokler ni prišlo do izkušnje, ki je ne bom nikoli v življenju pozabila. Ko sem bila stara 8 let so mojim staršem zdravniki predlagali zdravljenje debelosti v centru za zdravljenje bolezni otrok v Šentvidu pri Stični. Vse, kar bom napisala je moja osebna izkušnja in mnenje. Ne vem, ali se je od takrat kaj spremenilo ampak moje mnenje o tem centru je zelo slabo. Je pa veliko ljudi, ki naj bi izgubili kilograme v centru, vendar zaradi njihovih metod je vzdrževanje teže nemogoče...Ko sem prišla tja so takoj določili mojo stopnjo debelosti in katero dieto oz. številko obroka prejemam. Obroki so imeli številke 1-3 in bili so razdeljeni po kilogramih otroka in ne po tem, koliko telo potrebuje glede na gibanje, starost... Jaz, kot otrok v razvoju sem tam praktično stradala. Dodelili so mi dieto številka 1, se pravi, najmanjši obrok. Hrana ni bila zdrava, daleč od tega. Zdaj, ko se spoznam na prehrano, lahko rečem, da ni bila uravnotežena in ni vsebovala živil, ki bi jih morali zaužiti v posameznem obroku. Imeli smo tudi nekaj telovadbe, a nismo imeli možnosti, da bi "prosti čas" porabili za gibanje, niti nas niso motivirali v tej smeri, ampak so nas usmerjali le v zmanjšanje obrokov, kar je narobe. Obroke bi morali spraviti v neko ravnovesje, ne pa jih zmanjšati, ker je potrebno, da vsak zaužije toliko hrane in kalorij, kolikor jih potrebuje za normalno delovanje.
V končni fazi sem shujšala za 3 kilograme, a sem jih hitro dobila nazaj in še več.
Bila sem majhna, nisem razumela teh stvari, iskreno, tam me je bilo na smrt strah in sem komaj čakala, da pridem domov.
Od tukaj naprej se je zgodba le še stopnjevala.
Zgodba v centru se je čez 3 leta spet ponovila. Zdravniki so bili mnenja, da zdaj, ko sem bila starejša, da bom razumela zadeve in bo zdravljenje uspešno. Temu ni bilo tako. Mislim, da sem se ravno v teh letih najbolj upirala vsemu, kar so mi drugi govorili. Bila sem stara 11 let, mislim, da je to ravno obdobje pubertete. Vsaj pri meni je bilo precej uporniško. Tokrat so me v centru pustili 2 tedna. Najhujša 2 tedna v mojem življenju. Enako je bilo kot prej. Pisati sem morala dnevnik, vnašati vanj vse kar sem pojedla, popila, opravljati jutranjo vizito in pogovore z zdravniki. Tisti, ki me dobro poznate, veste, da imam nor strah pred iglami. No, tega sem pridobila tukaj, v tem centru. Veliko raziskav so delali in brez igle ne prideš da krvi, ki je potrebna za to. V teh dveh tednih sem izgubila 5 kilogramov, ampak sem jih spet dobila nazaj v naslednjih dveh tednih doma.
Od takrat naprej je bilo veliko stvari drugačnih. V osnovni šoli sem do konca 9. razreda prejemala negativne komentarje, žalitve na dnevni ravni. Te stvari me najprej niso prizadele, ker sem jih potlačila v sebi ali pa ignorirala, ampak s časoma se mi je vse skupaj vračalo. Imela sem občutek, kot da me lovi moja preteklost. Nekako se je vse skupaj vleklo do srednje šole. Na koncu prvega letnika je to privedlo do obiska psihologinje, ki mi je res pomagala. Kot sem zapisala že na instagramu, sta to boli najboljši 2 uri v mojem življenju. Odrešenje.
Od takrat naprej sem o življenju dobila drugačno mnenje. Prej brez volje, potem polna energije. Na kratko: začela sem se ukvarjati z zdravo prehrano, iskati načine gibanja, ki bi meni najbolj ustrezali... V življenje sem spuščala le tiste ljudi, ki so name uplivali pozitivno in izločila tiste negativne. Bila sem sama sebi največji podpornik. In tudi upešno izgubila nekaj kilogramov. Dovolj, da sem zdaj zadovoljna s svojo postavo in srečna v svojem zdravem telesu. Ne rečem, da je bil tisti pogovor s psihologinjo ključen, ker sem morala sama pri sebi razčistiti veliko stvari, ampak mi pa je pomagalo, da sem nekomu zaupala in se odrešila negativnih stvari, ki so me težile.
Zaradi vseh teh izkušenj in še več sem ta oseba, kot jo vidite, berete danes. Bilo je težko, a če zaupaš sam sebi in veš, da zmoreš, lahko dosežeš vse, kar si zastaviš. Življenje JE cvetoče polje, vendar so pod cvetlicami kamni, ob katere se spotaknemo. Nič hudega. Ko se to zgodi, poskrbi, da se hitro pobereš in tečeš naprej, ter se prepustiš toku življenja.
Ponosen nate, hrabro naprej!
OdgovoriIzbriši